Jean-Jacques Lecercle, francoski anglist, lingvist, literarni teoretik in filozof, od svoje prve do najnovejše knjige o govorici raziskuje njeno konstitutivno in nerazločljivo dvojnost. Na eni strani jezik kot sredstvo komunikacije in kot sistem, ki ga je mogoče proučevati v njegovi imanenci in ga postaviti za objekt neke znanosti, lingvistike, in na drugi vse tisto, kar iz takšne konstrukcije izpade: besede ne povedo tistega, kar smo hoteli, ali povedo več, kot smo hoteli; gramatična pravila, katerih kršitve so pomembno poetično in vsakdanje izrazno sredstvo, ne morejo izgnati izjem; interlokucijska situacija vzpostavlja razmerja moči in reproducira družbene antagonizme, itn.
Pri tem je nujno opozoriti, da Lecerclu ne gre za sestop v »predkritično« romantiziranje govorice kot subjektivne kreativnosti ali za antikonceptualizem, ki bi obžaloval izgubo bogastva danosti fenomena v teoriji. Ta druga stran jezika ali »ostanek« (remainder), kot ga imenuje v eni svojih knjig, je konstitutiven. Je nujna hrbtna, izključena plat konstrukcije jezika kot objekta znanstvenega proučevanja. A ostanek ima tudi svojo pozitivnost. Ne moremo ga obravnavati zgolj kot nekaj izključenega, saj nenehno proizvaja množico fenomenov, ki se v konceptualizacijo ponujajo dovolj pozornemu teoretskemu očesu. Subverzijo druge strani je mogoče najbolje opazovati v literaturi, pri čemer ima osrednjo mesto v Lecerclovem raziskovalnem kanonu Lewis Carroll in literatura nonsensa. Toda nonsens je po Lecerclu zanimiv ravno kot paradoksen “konservativno-revolucionaren” žanr, ki po eni strani računa na avtoriteto slovnice in pravil vljudnega pogovora, po drugi strani pa vsa ta pravila privede do absurda, s čimer izpostavi njihovo perverznost in radostno spremlja njihovo sesutje. Nonsens subvertira predstavo o jeziku kot urejenem sistemu in transparentnem sredstvu komunikacije in nam hkrati vsiljuje njegove spone in potrebo po pomenu. Literatura ponuja povečevalno steklo za vsakdanje prehajanje med eno in drugo platjo, ki spremlja prakso govorice na vsakem koraku. Obeh plati tako ni mogoče ločiti. Edini način, kako obdržati klasično Saussurjevo distinkcijo med langue in parole je, da ju mislimo v njuni dialektični enotnosti. (Iz spremne študije Roka Benčina.)