Na Slovenskem se je teoretska humanistična produkcija prebijala skozi nenadno prevlado tehnoloških, tehničnih in naravoslovnih ved, katerih izjemni napredek in korist sta zasenčila vednost o družbenosti. Znotraj svojih okvirov je morala ta produkcija — ob vsem spoštovanju do narodove tradicije — dokazovati, da je pogoj za znanstveno formiranje naših misli in teorije tudi njeno enakovredno, kompetitivno razmerje do produkcij teoretske narave v deželah, ki so primerljive glede tovrstne vednosti. Dokazovati je morala, da v času nacionalnega prebujenja in državne samozavesti niti politizacija strok niti ideologije ne morejo zasenčiti teorije. Nekako do srede osemdesetih let je teoretska produkcija poskusila zasesti jasno profilirano mesto, vendar so zgoraj navedeni evforični zgodovinski trenutki zamegljevali njeno teoretsko tehtnost in dolgoročni pomen. Zato, ob še nekaterih drugih razlogih, je bil to čas novih pobud na področju uveljavljanja vplivne, prelomne literature v slovenskem jeziku.

Leta 1985 je nastala zbirka Studia humanitatis; njeni ustanovitelji in sodelavci so bili porok za pretehtan izbor prevodnih del, posebej s področij, ki jih nacionalne vede niso gojile oziroma še niso našle teoretske korespondence z novimi vednostmi. Proti koncu sedemdesetih in v prvi polovici osemdesetih let 20. stoletja se je v teh krajih pojavilo nenavadno (za čas in prostor socializma, bi rekli z današnjim vladajočim besediščem) intelektualno vrvenje, ki se je sproščalo v zahtevah tedaj jasno artikulirane civilne družbe in v trdnih stališčih prvih družbenih gibanj. V desetletjih pred tein se je v temeljih spremenilo razumevanje teorije in pričakovanje do nje, nastopilo je novo oziroma oživljeno zanimanje za humanistično klasiko in za novo vrednotenje mesta humanistične in družboslovne produkcije. Prva še bolj kot druga je v svoji slavni zgodovini kot sebi imanentno lastnost gojila nekakšno intelektualno skromnost, zaradi katere ni bila v prvih vrstah in ni požela javne slave (temveč vedno le bolj ali manj »za nazaj«), družbe oblasti pa so jo po svoji všeči in rabi zaradi takšne drže še lažje ohranjale na obrobju delanja zgodovine.

Ob katalogu prevedenih del (ki seveda poznajo tudi nihanja) spoznamo, kako res je, da so ob njih zrasle danes pomembne in uveljavljene generacije teoretikov, da so obogatile domačo vednost z vpeljavo novih tematik, pristopov in celo strok ter zato tudi od domače produkcije terjale novo opredeljevanje področij, večjo epistemološko trdnost in ji s tem omogočile večjo teoretsko samozavest. Prvi časi zbirke so bili dobri: večja naklada, velika zagnanost sodelavcev, vedoželjno bralstvo — vse to seveda tudi zaradi suše na izdajateljskem področju. Pozneje je začela podpora usihati, bralstvo se je redčilo (Morda tudi ne, le da je nastalo veliko novih podobnih založnikov, ki so stregli bolj ali manj isti publiki), povečala se je branost izvirnikov (no, angleških!); klasična humanistična in družboslovna teorija je v precepu med modnimi trendi študijev (podjetništvo, marketing, tehnologije, informatika itd.) potegnila krajšo oziroma se je spremenila v služnostne dejavnosti. Vsemu navkljub je zelena zbirka Studia humanitatis še tu in še nudi odlično branje, ki ga nič ne more nadomestiti. Naše knjige so nedvomno pomemben prispevek kulturi in znanosti in zaznamuje vstop v humanistično omikano družbo.