Teogenij (1440) je eden najpomembnejših filozofskih spisov italijanskega renesančnega humanizma. Kratka dialoška razprava, sestavljena iz dveh knjig (poglavij), obravnava namišljeno razpravo med dvema likoma, ki se osredotoča na najbolj bistvena in najbolj težavna vprašanja človeškega življenja: bogastvo in revščina, dostojanstvo in človeška beda, svoboda in usoda, aktivno in kontemplativno življenje, politika in vojna, človeška vrlina in delavnost, sreča in strah pred smrtjo. Ogromno je sklicevanj na klasična besedila in avtorje. Gre za temeljno delo italijanske literarne in filozofske kulture in je pomembna obogatitev humanizma na Slovenskem. Osrednjo strukturo slovenske izdaje, ki jo sestavlja prevod Teogenija, v dodatku dopolnjujejo nekateri izbrani odlomki iz humanističnega opusa Albertiane, iz »vulgarnih« Knjig o družini ter latinskega dela Intercenales (Večernice), s čimer odpiramo polje za navdihujočo, kompleksno in nemirno interpretacijo prenovitvene dobe, ki jo bolj kakor aporetična prizma svetlobe in teme zaznamuje sobivanje in navezovanje filozofskih nasprotij: razum in norost, maske in obrazi, svetloba in mrak – albertijevski duh odklanja takó izbiro kakor kakršnokoli pomirjujočo rešitev.