Teorija /oblaka/

Če vsaj približno zajamemo celoviti Damischev opus, vsa polja in odtenke njegovega zanimanja, vse nakazane poti in stranpoti razmišljanja, se izkaže, da je veliko pripomogel k temu, da so se ob tradicionalni umetnostni zgodovini v zadnjega pol stoletja razvili tudi drugačni, zanimivejši in predvsem bolj bistveni pristopi k umetnini. To pojmujejo kot delo, ki ga je nujno neprestano re-producirati, re-prezentirati, zato nenehne razlage in njihove preinterpretacije. Ali kakor bi morda rekel naš avtor sam: z umetnino je kakor s sanjami. Nikoli nismo prepričani, ali smo jo dokončno razložili, in celo kadar je rešitev videti zadovoljiva in brez vrzeli, je vselej možno, da ima – kakor sanje – drug pomen. Oblak v slikarstvu označuje izmuzljivost in duhovnost vzvišene, nebeške sfere, tako kot perspektiva zaznamuje tej nasprotno, zemeljsko resničnost. Ker oblak ne vsebuje ničesar črtnega, ne more biti opredeljen v perspektivnem koordinatnem sistemu. Je pa zato najbližje slikarstvu, je slikarska stopnja nič, »madež«, čista snov ali substanca. Kot teoretični objekt je zato emblem slikovnega. Čeprav je hkrati izjema, v sistemu vedno vsebuje nekaj »slikovnega kot takega«.  Zato ga avtor v naslovu knjige in besedilu postavi med poševnici ter ga predstavi kot znak in teorijo o njem, s čemer premakne smer raziskovanja v polje strukturalizma in semiotike (iz spremne študije).