Slikovni modeli modernizma

Modernizem je izrazito rušilen do tradicije, istočasno pa v njej odkriva segmente, ki so konstitutivni za realizacijo lastnega interesa. Modernistov forma ni zanimala kot retorično ogrodje, ampak z notranje strani, z vidika subtilnih emocionalnih nians, pomenskih tekstur in vsebinskih odtenkov. Zato iz klasičnega slikarstva izrazito subjektivistično izbirajo, izolirajo in izpostavljajo tiste fragmente in ravni, ki so ostali znotraj pomenljivosti predstavnosti zastrti, obstranski in samoumevno podrejeni upodobljenemu predmetu. S tega vidika je modernizem v odnosu do tradicije mogoče razumeti kot esej. Enako logiko bo kasneje ubral postmodernizem v odnosu do modernizma, ko bo tisto, kar je bilo marginalizirano postavil za dominantno, in potlačeno spravil na površje.