Rodovniki absolutistične države

Perry Anderson je v zborki SH prisoten z dvema deloma, ki se neposredno povezujeta drugo na drugo, in v sicer nedopustnem približku lahko rečemo, da deli zagovarjata tezo, da je distanca med zgodovino srednjega veka in zgodovino zgodnjega novega veka praviloma manjša, kot pa je strokovni in institucionalno utrjeni prepad med zgodovino antike in zgodovino srednjega veka. V obeh primerih pa je izključena obravnava fevdalizma in absolutizma s skupnega izhodišča, kar avtor šteje za vsekakor najprimernejši pristop. Kategorialni aparat in metodološki postopki niso značilno zgodovinarski (struktura, dominanta, produkcijski način, družbena formacija itd.), ampak več dolgujejo strukturalizmu in Althusserju.nRodovniki absolutistične države so obsežen in primerjalni pregled razvoja in narave absolutistične države v Evropi; govorijo o absolutizmu v kontekstu fevdalizma in antike kot nujnem političnem dediču. Avtor se tudi tu – v raziskovanju “posameznega” – odloči za regionalno, celo lokalno delitev, kar je na eni strani odgovor na marksistične absolutne splošne modele, zaradi česar “marksizem ni bil sposoben izdelati prepričljive in racionalne teorije zgodovine”. Na drugi strani pa tako postanejo bolj upravičeni tudi trije (samoocenjeni) odkloni: teza, da so korenine absolutizma globje kot se zdi, poskus uravnoteženja raziskovanja svojega predmeta med vzhodno in zahodno polovico Evrope in pa opredelitev za študij absolutistične države (kar pomeni drugačno pojmovanje časovne artikulacije kot velja v ortodoksnem zgodovinopisju). Temeljno načelo te študije je vertikalna razdelitev stare celine na vzhodno in zahodno polovico, poglavitni namen pa izdelati ustrezne, primerjalne in vzorčne, regionalne tipologije.