Glas in fenomen

Glas in fenomen je eno prelomnih del, ki vzpostavljajo poststrukturalistično teoretsko polje. V Glasu in fenomenu “strukturalizem … deluje kot podlaga” in “fenomenologija” kot “pretekst”. Delo je nastalo po epistemološki poti, ki jo je začrtal de Saussure v splošni lingvistiki s konceptom sinhronega sistema razlik. Derrida ugotavlja Husserlovo zavezanost metafizični tradiciji, vendar pokaže produktivnost precepov in protislovij njegovega antimetafizičnega projekta; s tem ohranja aporetičnost lastnega teoretskega podjetja. Sam uvede moment dopolnila, ki naj zapolni vrzeli “sistema”, in z njim dokaže, da prav to onemogoči totalizacije v različnih smereh evropske metafizike.