Črna koža, bele maske

Črna koža, bele maske na Martiniku rojenega in v Lyonu izšolanega psihiatra in filozofa Frantza Fanona je eno temeljnih del postkolonialnih študij, afriških študij in sorodnih disciplin, ki so se izoblikovale šele po izidu te knjige v letu 1952. Obenem je sočasni prispevek k antikolonialnemu boju po drugi svetovni vojni, ki ima kot takšen tudi izjemen dokumentarni pomen. Knjiga s pomočjo izvirnega radikalnega humanizma poseže v ideologijo povojnega kolonializma. S tem ponudi alternativo tako politiki asimilacije vladajoči belski skupnosti kakor reakcionarnim filozofijam črnske superiornosti. Razkrinkavanje podjarmljenosti koloniziranih skupnosti, ki se je v Fanonovem opusu stopnjevalo vse do njegove zadnje knjige, Les damnés de la terre (Upor prekletih), je v mladostnem prvencu Peau noire, masques blancs (Črna koža, bele maske) podkrepljeno s humanizmom v Franciji študirajočega in prakticirajočega črnskega psihiatra iz Francoskih Karibov. Upor prekletih je v slovenskem prevodu izšel že leta 1963; slovenska izdaja knjige Peau noire, masques blancs pa slovensko bralstvo seznanja s študijo, ki se je v vmesnem času izkazala za enako pomemben prispevek k politični filozofiji in sociologiji kakor Upor prekletih. Tako je obenem v slovenščini nastal verodostojen portret klasika sodobne humanistike in družboslovja.