Voda in sanje. Esej o imaginaciji snovi

»Jezero je veliko, mirno oko. Jezero vsrka vso svetlobo in iz nje ustvari svet. Svet je z njim že uzrt, predstavljen. Tudi jezero lahko reče: svet je moja predstava« (Voda in sanje, str. 38). […] Pogled vode je blag, resen, zamišljen, in v »logiki elementov« paradoksen: »Resnično oko zemlje je voda. V naših očeh je voda tista, ki sanja« (ibid., str. 41). Prav ta dvojni in dvoumni stavek je ključen za razumevanje celotne knjige. Ponovimo ga v mislih in poskušajmo ga doumeti: Voda je oko zemlje. Voda je tista, ki sanja. Voda je subjekt sanjarjenja. Toda voda sanja v naših očeh. Voda je v naših očeh »cogito sanjarja«. To je Bachelardov paradoksni odgovor na vprašanje, kdo sanja, kdo sanjari. Že stari so učili, da se »enako spoznava z enakim«, sonce z očesom. Bachelard pa v svoji snovalni imaginaciji dodaja: zenica vode se spoznava z zenico očesa – in obratno – zenica očesa se prepoznava v zenici vode. (iz spremne besede Marka Uršiča)