Temeljni pojmi umetnostne zgodovine: problem razvoja sloga v novejši umetnosti

To je ena tistih knjig, o katerih se kar misli, da je že davno prevedena, saj predstavlja enega temeljnih kamnov, na katere se je oprla umetnostna zgodovinska veda pri nas. Gre za nesporno prelomno delo, za enega najpogosteje upoštevanih pa tudi zavračanih umetnostnozgodovinskih avtorjev, ki so bistveno vplivali na pojmovni in teoretski okvir umetnostne zgodovine in na akademsko raziskovanje, ki se je proti koncu 19. stoletja vse bolj institucionaliziralo znotraj univerz v nemško govorečih deželah. Wölfflinovo sistematiko oblik, ki je bila sicer najbolj usmerjena na razliko med umetnostjo renesanse in baroka, je v veliki meri prevzel in priredil Izidor Cankar v delu Uvod v umevanje likovne umetnosti, vplivala pa je tudi na tako rekoč vse velike teoretike na polju umetnostne zgodovine, med katerimi so Panofsky, Gombrich, Benjamin.