Strasti duše

V pismu princesi Elizabeti Pfalški 21. maja 1643 Descartes oriše tri »prvotne pojme«, s katerimi je mogoče pojmovati razmerje med telesom in duhom: telo, duša in njuna »zveza« (union). S tem se Descartes odzove na temeljno vprašanje, s katerim je princesa začela njuno bogato korespondenco: kako pojmovati, da lahko duša vzročno deluje na telo in telo na dušo. Elizabetina zagonetka je že prej begala Descartesove bralce, med drugim sogovornike, ki so podali ugovore k Meditacijam (1641). Descartes z novim poskusom odgovora zaplete strogo ločitev materije in duha, ki jo zagovarja drugod, saj na videz vpelje tretji člen, ki relativizira prvotno dihotomijo. A že Meditacije kažejo, da je Descartes pripisoval temeljen pomen prav zvezi med duhovno in telesno substanco. To enkratno zvezo, ki se pojavlja zgolj pri človeku, Descartes nadrobno popiše v Strasteh duše, svojem zadnjem spisu, ki je v izvirniku izšel v Amsterdamu leta 1649, malo pred Descartesovo smrtjo v Stockholmu leta 1650, kmalu pa tudi v latinskem prevodu Passiones animae (1650). V Strasteh duše, napisanih na Elizabetino pobudo in na podlagi njunega poglobljenega dialoga, Descartes niti ne poskuša več odgovoriti na temeljno zagonetko, kako je zveza med telesom in dušo mogoča, temveč to zvezo vzame kot nekaj danega. Na podlagi te danosti napiše fiziološko, psihološko in moralno delo, ki je na eni strani plod francoskega 17. stoletja, ki se je človeškim »strastem« rado posvečalo v vseh oblikah in literarnih medijih (v filozofiji, aforistiki, lepi književnosti), na drugi strani pa napotuje v današnjost, k psihosomatski medicini in psihoterapiji, pa tudi k nekaterim sodobnim filozofskim področjem in smerem. (Iz spremne študije Mihe Mareka)