Stanovati v Ljubljani

Delo nosi podnaslov Socialno zgodovinski oris stanovanjske kulture Ljubljančanov pred prvo svetovno vojno in se v zgledni zgodovinski maniri ne odmika bistveno od napovedanega predmeta raziskave. Raziskava se umešča v novo skušnjavo slovenskih zgodovinarjev, ki se je razplamtelo zlasti v osemdesetih letih: zanimanje za vsakdanje življenje naših prednikov in za teme, ki so jih sicer raje prepuščali etnologom. Študija zajema čas hitre urbanizacije in industrializacije Ljubljane in je v tem smislu vzorčna socialno in kulturnozgodovinska analiza nekaterih izvzetih ljubljanskih ulic in gospodinjstev (strukturna slojevitost) v njih, dobro podprta z dokumenti: slikovno gradivo, tabele z demografskimi podatki – od velikosti gospodinjstev do starostne strukture stanovalcev, poživljajočimi anekdotami, ki same govorijo o načinu bivanja, v katerega sodijo tudi načini, na primer, kaljenja nočnega miru in z njim zvezana ovadba: “Slavno c.kr. policijsko ravnateljstvo naj gospe Lapajne prepove drvarnico na podstrešju in ji ukaže, da pospravi nesnago iz koša. Kaznuje pa naj tudi kuharico Mici N., ker je razžalila mojo čast.”