Prihodnost človeške narave; Verjeti in vedeti

Po učbenikih in v obči rabi velja Habermas za dediča prve generacije frankfurtske šole, katere poglavitni predstavniki so bili Max Horkheimer, Theodor W. Adorno in Herbert Marcuse, ter za sociologa in filozofa, čigar misel se upira tehnokratski viziji sveta in birokratskemu marksizmu “vzhodnega” bloka in ga navdihujeta predvsem Adorno in Horkheimer. Predmet pričujoče Habermasove knjige je prenova klasične etične problematike (nauk o pravičnem življenju), k čemur ga je spodbudila grožnja genetske tehnologije kot grožnja naravnim temeljem demokratične enakosti. Na genetski liberalizem, ki neposredno ogroža biološke temelje človeka, Habermas odgovarja prizadeto, s čustveno zavzetostjo, ne da bi pri tem zapustil polje racionalistične misli. Pri Habermasu ne gre za nemoderno sakralizacijo življenja, temveč za samorazumevanje, za vzgib, da damo bivanju s človeškim dostojanstvom prednost pred hladnostjo življenjske oblike, ki se je moralni oziri ne dotaknejo.