Prehodi iz antike v fevdalizem

Perry Anderson je v zbirki SH prisoten z dvema deloma, ki se neposredno povezujeta drugo na drugo, in v sicer nedopustnem približku lahko rečemo, da deli zagovarjata tezo, da je distanca med zgodovino srednjega veka in zgodovino zgodnjega novega veka praviloma manjša, kot pa je strokovni in institucionalno utrjeni prepad med zgodovino antike in zgodovino srednjega veka. V obeh primerih pa je izključena obravnava fevdalizma in absolutizma s skupnega izhodišča, kar avtor šteje za vsekakor najprimernejši pristop. Kategorialni aparat in metodološki postopki niso značilno zgodovinarski (struktura, dominanta, produkcijski način, družbena formacija itd.), ampak več dolgujejo strukturalizmu in Althusserju. Prehodi iz antike v fevdalizem je razprava, ki raziskuje družbeni in politični svet klasične antike, naravo njenega prehoda v srednjeveški svet ter strukturo in razvoj fevdalizma v Evropi. Osrednje določilo raziskave je regionalno preučevanje, ne samo delitev na vzhodno in zahodno Evropo, ampak še posebej regionalne delitve Sredozemlja, v teoretskem (ideološkem?) smislu pa se napoveduje kot raziskava, ki se zadržuje v polju historičnega materializma, vendar ne privilegira tako imenovanega marksističnega zgodovinopisja.