Pogib in počas

Delo združuje dve monografski študiji, dva avtorska pristopa k analizi fenomena “Wima Wendersa”. V prvem delu se Pelko skozi tri predavanja (ali morda seminar v lacanovski konotaciji) ubada z dialektičnim poslanstvom, ki mu nalaga naučiti ljudi gledati film. Z akademsko nevzvišenostjo ugotavlja, da je mogoče uriti pogled, in sicer premišljeno, reflektirano, namreč skozi zgodovino filma. Te ambicije avtor seveda nima, ukvarja se z enim avtorjem, ki mu je zavezan z umom, srcem, očmi in ušesi in na podlagi konceptualnih opor, ki mu jih nudi njegova avtoriteta sama, Gilles Deleuze. Kakor je seveda odločitev za analizo (in užitek ob njej) Wima Wendersa lahko povsem avtorjeva subjektivna naslada in odločitev, jo je prav lahko tudi “od zunaj” utemeljiti: Wendersove podobe načenjajo čas, krčijo prostor-teritorij, gospodarijo s pogledom. Šprah se v svojem eseju o istem avtorju loteva le dveh njegovih filmov (Stanje svari in Zgodba o Lizboni), skozi njuno analizo pa preide pot od zadnjih vzdihov estetike modernizma do pravega postmodernizma, videnega kot dokumentarec. Za prvi film velja, da je “film o filmu” par exellence, kar je pravzaprav tudi Zgodba o Lizboni, ki pa jo vseeno označujejo za “film o nemožnosti filma”. Razpravama je dodana izčrpna Wendersova filmografija.