Podoba-čas

Druga Deleuzova knjiga o filmu, Podoba-čas, je opredelila drugo obdobje v zgodovini filma, ki je sledilo dobi podobe-gibanja. Kako se verižita spomin in sedanjost, aktualnost in virtualnost? Zakaj Deleuze tu vpelje pojem kristala časa? Zazna, opredeli in opiše ga v dinamični razgrnitvi njihovega postajanja v filmih poljskega avtorja Krzysztofa Zanussija, v prelomnih spojih podob-misli Orsona Wellesa in »največjih podobah-kristalih« v Steklenem srcu Wernerja Herzoga. V filmih Federica Fellinija in Wima Wendersa pa odkrije pomen še ene prav posebne časovne določitve. V podobo-čas se namreč odločilno vpiše denar kot kategorija časa. Vendar pa je na koncu podob-časa mogoče zaslutiti prihajajoči konec filma kot še neopredeljeni novi začetek. Prva knjiga: Podoba-gibanje.