Pet čutov

Knjiga zaznamuje avtorjev obrat od strogo akademskega načina pisanja k značilnemu slogu, ki trmasto zavrača meje med filozofijo, znanostjo, umetnostjo in mitom. Pet čutov je mogoče brati kot kritiko tiste filozofije, ki skupaj z moderno tehnologijo poznega kapitalizma ceni le še informacije, deskripcije in poročila ter s tem telesno čutenje obravnava kot nekaj podrejenega jeziku in diskurzu. Znanstvena in tehnološka obsedenost s katalogiziranjem narave je postavila empirični užitek in avtentičnost čutnega izkustva v drugi plan, dominantna filozofska paradigma (tako kontinentalna kot tudi analitična) pa je svojimi analizami telesno izkustvo naredila povsem odvisno od intelektualiziranega jezika. Pet čutov je po Serresovih lastnih besedah »krik, namenjen kraljestvu znakov«. V tem smislu je Serresova pozicija, ki se vztrajno izmika vsem glavnim tokovom filozofije, edinstvena tako po vsebini kot po slogu mišljenja.