Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta

Readkcija prevoda: Spremna študija: V Franciji so razredni boji že v letih 1848–1851 postavili na dnevni red vprašanja, ki so še vedno odločilna za vse človeštvo: ljudstvo je hotelo enakopravnost, kot jo je nasproti birokratski monarhiji zahtevala buržoazija. A formalna enakopravnost državljanov kapitalistov in veleposestnikov ni ovirala pri izkoriščanju delovnih razredov: malih kmetov in obrtnikov, katerih neplačano delo sta si prisvajala s pomočjo obresti na dolgove, in delavstva, katerega neplačano delo sta si prisvajala v obliki dobička. Ker sta se razreda drobnih lastnikov – kmetstvo in malomeščanstvo – najprej poistovetila z velikimi lastniki – buržoazijo in aristokracijo –, je bila junaška delavska vstaja poražena. Toda stiska kmetstva in malomeščanstva se ni zmanjšala, le da njuna poskusa, da bi se postavila za svoje interese, nista bila prav nič junaška: malomeščanstvo je za svoje »neodtujljive pravice« zastavilo le nekaj parlamentarnega ropotanja in mirne demonstracije, kmetstvo pa je proti visokim davkom protestiralo s tem, da je za predsednika izvolilo utelešenje birokratske države Ludvika Bonaparta, nato pa požegnalo njegovo ustoličenje za cesarja. Klasična študija, ki pokaže, kako se kapitalistični razred zlahka odreče »neodtujljivim pravicam«, kako kapitalistična modernizacija ne prinaša resnične osvoboditve in kako paktiranje delovnih razredov z vladajočimi odpira vrata barbarstvu.