Nikoli nismo bili moderni

Knjiga z začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja služi nemara kot najboljši uvod v misel francoskega filozofa in sociologa Bruna Latourja. Delo obravnava delitev našega sveta na področji narave in kulture, ki je bila nekajkrat predmet zlasti antropoloških raziskav (Lévi-Strauss, Descola). Latour, ki izvor obeh polov t.i. modernosti pripiše Thomasu Hobbesu in Robertu Boylu, poudarja, da ob podrobnejšem pregledu ugotovimo, da delitev vednosti na znanost o stvareh in znanost o ljudeh in človeških aktivnostih nikoli ni izvedena brez preostanka: naravoslovje se nikoli ni znebilo humanistike, prav kakor znanost o človeku nikoli ni docela iznašla predmeta, ki bi bil izključno njen. Prav vsak predmet vednosti je nekakšen hibrid obeh svetov, kar pa je teza, ki ima presenetljive posledice za dandanes zelo aktualno debato o usodi realizma, socialnega konstruktivizma in postmodernizma, ki so zaznamovali konec dvajsetega stoletja. Če sodobno kontinentalno filozofijo zaznamuje kritika postmodernizma, se moramo danes vrniti k Latourjevi knjigi, ki je podala kritiko njegovih predpostavk že v času, ko je bil na vrhuncu.