Kolektivni spomin

Prva izdaja Kolektivnega spomina iz leta 1950 – izšla je torej po avtorjevi smrti – je vsebovala štiri rokopisna poglavja, druga, iz leta 1968, pa je dopolnjena s spisom “Kolektivni spomin pri glasbenikih”. Slovenski prevod je narejen po dopolnjeni izdaji. Knjiga v nasprotju s pozitivističnim postulatom združuje razumljivo interpretacijo in kavzalno analizo, dojemanje skupkov in dojemanje pomenov. Še globlje pod to analizo spomina se skriva opredelitev časa. Zoper platonsko videnje časa, ki spreminja čas v “gibljivo podobo večnosti”, zoper interpretacijo spiritualizma, ki trdi, da “materialnost meče v nas pozabo”, zoper heglovsko pojmovanje enega samega dogajanja, ki vsebuje racionalno logiko, je začela francoska sociologija s Halbwachsom vleči zaključke iz einsteinovske revolucije: čas ni več privilegirano in stabilno okolje, v katerem se razgrinjajo vsi človeški fenomeni, podobno tistemu, kar je bila svetloba za nekdanje fizike; ni več homogeno in uniformno okolje, v katerem se dogajajo vsi fenomeni, ampak zgolj načelo koordinacije med elementi.