Kako plačati vojno

John Maynard Keynes (1883–1946) je verjetno najbolj prepoznaven angleški ekonomist in najvplivnejši ekonomist 20. stoletja, teoretik in praktik, publicist in finančnik, utemeljitelj sodobne makroekonomske teorije. V slovenščini imamo prevod njegove najbolj znane knjige Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja (SH, 2006), v kateri je postavil tedaj prevladujočo ekonomsko teorijo pod velik vprašaj, saj ni bila kos razmeram, ki so nastale z Veliko gospodarsko krizo. V zaključnem poglavju te knjige je nazorno razložil svojo socialno filozofijo, ki ji je utiral pot s samo knjigo. Kratko povedano, želel je premike državnih politik v smeri polne zaposlenosti in pravičnejše porazdelitve bogastva in prejemkov, kar bi po njegovem mnenju prispevalo tudi k večji skrbi držav za ohranjanje miru. Dejansko je tem namenom bila namenjena večina njegovega pisanja, namenjenega splošni javnosti. Verjetno je bil tudi edini ekonomist, ki se je ukvarjal tako s financiranjem prve kot tudi druge svetovne vojne, bodisi da je šlo za Združeno kraljestvo, za medzavezniške dolgove ali za iskanje mednarodne ureditve po drugi svetovni vojni, ki bi preprečevala morebitne nove gospodarske krize, uveljavljala polno zaposlenost in seveda zmanjševala možnosti vojn med državami.

Med prvo svetovno vojno je namreč deloval kot svetovalec v britanskem ministrstvu za finance in je spremljal Lloyda Georgea na pariški mirovni konferenci. Nasprotoval je zavezniški reparacijski politiki in zagovarjal strpnejši odnos do obsega in višine gospodarskih sankcij, uvedenih proti Nemčiji. Nerealna politika reparacij ga je do te mere vznemirila, da se mu je poslabšalo zdravje in je odstopil. Svoje nestrinjanje je izrazil v številnih člankih, s katerimi je nagovarjal splošno javnosti, ki jih je zaokorožil v knjigah Economic consequences of the peace (1919) in  A revision of The Treaty being a sequel to the Economic consequences of the peace (1922). Nemški profesorji so ga kar trikrat predlagali za Nobelovo nagrado za mir, vendar brez uspeha. Bil je eden redkih, ki je slutil škodljive posledice versajske ureditve.

Knjiga Kako plačati vojno je izšla iz dveh njegovih člankov, objavljenih v časniku The Times leta 1939 Povsem jasno je torej, da jo je naslovil najširšemu možnemu krogu ljudi, tako državnikom in državnim uradnikom kot navadnim ljudem. V knjigi je predlagal načrt za organizacijo vojnega gospodarstva, predvsem načrt zagotavljanja potrebnega denarja in to za državo, ki je takrat bila edina, ki se je spopadla z nacistično Nemčijo. V ekonomski literaturi premalo poudarjena lastnost tega načrta je bila njegova dosledna usklajenost z njegovo socialno filozofijo. V knjigi je predlagal načrt  za pravično porazdelitev bremen vojne med prebivalstvom, predvsem delavstvom in kapitalsko-rentniškim razredom, načrt za popolno mobilizacijo vseh razpoložljivih virov za zagotavljanje polne zaposlenosti ob najvišji možni stopnji proizvodnje.

Načrt je razdelal v 10 poglavjih:

1. Problem
2. Rešitev
3. Naša proizvodna zmogljivost in nacionalni dohodek
4. Ali lahko bogati plačajo vojno?
5. Načrt za odložena plačila, družinske dodatke in poceni preskrbo
6. Podrobnosti
7. Sprostitev odloženih plačil in davek na kapital
8. Racioniranje, nadzor cen in plač
9. Prostovoljno varčevanje in mehanizem inflacije
10. Ureditev, sprejeta v Franciji

Dodatki

1. Nacionalni dohodek
2. Velikost naših sredstev v tujini

III. Izdatki za družinske dodatke

1. Formula za agregat odloženih plač in neposrednih davkov.

V čem je relevantnost te knjige?

Če pustimo ob strani, da je EU brez jasnega in razdelanega načrta za novo oboroževalno obdobje in da Ukrajina ni bila sposobna organizirati lastno vojno gospodarstvo, predstavlja knjiga (1) hvale vredno branje Keynesove izvirne demonstracije uporabe njegove lastne teorije iz omenjene Splošne teorije in (2) odličen zgled priprave reformskega programa, načrta ali plana, z identifikacijo problema, oblikovanja ustrezne rešitve zanj in uporabe inštrumentov za njeno izvedbo. Lahko bi torej rekli, nekako je napovedal razumevanje ekonomske politike kot razmerja med cilji in instrumenti, kar je dobro desetletje pozneje let teoretično oblikoval Jan Tinbergen v knjigi On the Theory of Economic  Policy.

Tako kot je bil izvirnik namenjen najširšemu krogu bralcev, tudi njegov prevod prispeva k dvigu znanja in kritičnemu razmišljanju širokega domačega kroga bralcev o ekonomskih problemih in reformah.