Bralno dejanje. Teorija estetskega učinka

Wolfgang Iser spada med imena, ki so neločljivo povezana s širjenjem recepcijskih teorij v literarni vedi, zlasti z zgodnjo fazo, ki se je začela pred dobrimi tremi desetletji na konstanški univerzi. Recepcijska usmeritev ni nastopala kot strnjena šola z enotnimi teoretičnimi temelji, temveč kot skupek ne čisto natančno opredeljenih sorodnih teženj, ki družijo raziskovalce dokaj različnega teoretično-metodološkega porekla. Iserjeva domena torej ni zares teorija recepcije literature kot pri Jaussu, marveč teorija učinkovanja literature,saj pravi, da lahko literarno besedilo razvije svoj učinek šele, ko ga beremo; besedilo vsebuje nekakšen učinkovni potencial, ki se aktualizira v bralnem procesu. Tako povzroča besedilo estetski učinek, ki pa zahteva predstavne in zaznavne dejavnosti bralca in ga je zato treba analizirati v dialektični triadi besedila in bralca ter interakcije med njima.