Anatomija melanholije

Robertu Burtonu (1577–1640), angleškemu učenjaku z Univerze Oxford, so Anatomijo melanholije (njegovo najbolj znano in že dolgo klasično delo) prvič izdali leta 1621. Do konca življenja je Burton to obsežno knjigo (preveden je standardni izbor) za naslednje izdaje še petkrat preuredil in dopolnil. Po njegovem mnenju je melanholija stvar čudí ali pa navade. Če spada k čudi, označuje tisto prehodno stanje, ki se pojavi in zopet izgine ob »slehernem še tako neznatnem nastopu žalosti, potrebe, bolezni, tegobe, strahu, potrtosti, trpečnosti ali vznemirjenja duha, ob sleherni skrbi, nezadovoljstvu ali misli, ki povzroča tesnobo, žalobnost, obremenjenost in duševne stiske, ob vsem, kar nasprotuje ugodju, radosti, veselju, nasladi in ki v nas vzbuja čemernost ali odpor«. Tako po Burtonu pravimo melanholik vsakomur, ki je »žaloben, žalosten, čemeren, razvnet, nerazpoložen, osamljen, tako ali drugače razdražen ali vznejevoljen«. Tej melanholični dispoziciji pa ne ubeži noben človek na tem svetu, »ubraniti se ji ne more noben stoik, pa naj bo še tako moder, tako srečen, tako potrpežljiv, tako velikodušen, tako pobožen, celo božanski; nihče ni ukrojen tako umetelno, da bi ga občasno vendarle ne doletela melanholija. V tem pomenu je melanholija znamenje naše umrljivosti.« Zimzelena razprava, v kateri se bodo skoraj štiristo let po izvirnem izidu še vedno našli mnogi.