Anatomija gnusa

Anatomija gnusa W. I. Millerja posega v logiko danes vsenavzočega žanra, ki spektakularno meša visok pogled in nizek prizor: pogled anatomije, arheologije, arhitekture, zgodovine, filozofije na gnus, vonj, drek, stranišče. Miller pokaže, da je razdalja med visokim subjektom in nizkim objektom lastna samemu objektu: sam gnus je hkrati telesna reakcija in kar najvišji izraz estetske, etične, politične sodbe. Sam gnus omogoča Millerju, da govori o prehranjevanju in izločanju, o telesnih odprtinah in tekočinah, o vonjih in okusih – ter v isti sapi o vzniku estetskega okusa, civilizacijskega procesa, revolucionarne politike. Gnus je po Millerju razredni boj v govorici. In kot tak postavlja avtorja v družbo tako akademskih psihologov kakor figur, kakršne so Platonov Parmenid, Chaucer, Shakespeare, Hume, Hobbes, Orwell. Zaradi te dvojne narave gnusa kot objekta potemtakem ni naključje, da se Anatomija gnusa konča z Ontologijo gnusa, kakor Mladen Dolar naslovi spremno besedo. In prav tako ni naključje, da se Anatomija gnusa začne z Anatomijo melanholije Roberta Burtona, ki je tudi v pripravi pri založbi Studia humanitatis.