Kaj sorodstvo je – in kaj ne

[…] Sahlins je svojo tezo o sorodstvu kot vzajemnosti bivanja elokventno podprl in ilustriral z bogatim in očarljivim naborom etnografskega materiala, za katerega se zdi, da pritrjuje avtorjevi tezi. Čeprav sorodstvo na splošno ni Sahlinsova specialnost, sta širina in globina njegovega poznavanja problemov in relevantne etnografske literature impresivni. Pomembna, malone revolucionarna novost njegove teorije je v zavrnitvi »egocentrične« genealoške mreže, ki so jo antropologi zmeraj brez zadržkov uporabljali v svojih analizah sorodstvenih pozicij in mrež. Po Sahlinsu egocentrična analiza – katere izhodiščna točka je zmeraj ego, drugi v mreži pa so egovi sorodniki raznih vrst in razdalj – ne vidi ali ne upošteva transosebne povezanosti sorodnikov in transindividualne narave njihove izkušnje, ker predpostavlja, da so sorodniki medsebojno jasno ločeni, individualizirani posamezniki, individualisti, ki zasledujejo zgolj lastni interes. (To je še ena konstanta Sahlinsovega levičarskega »kolektivizma«, ki spravlja v bes konservativne kognitivistične nasprotnike.) Antropologija je že zdavnaj pokazala, da je ta podoba etnocentrični umislek »zahodnjakov«, morda celo predvsem umislek posesivnega individualizma in z njim povezane ideologije človeka kot ekonomskega bitja. Niti ni Sahlins prvi antropolog, ki bi opisal transosebno povezanost sorodnikov. Kljub temu pa antropologi niso nikoli poskušali iz ega izhajajočo analizo genealoških položajev nadomestiti s čim ustreznejšim. In zelo pomenljivo se zdi, da komentarji in kritike na Sahlinsovo tezo (in obeh je veliko) o tem molčijo. To, kar je morda najpomembnejši dosežek današnje Sahlinsove teorije, kot da ostaja nezaznano. (Iz spremne študije Bojana Baskarja.)