Tehnika državnega udara

»Sovražim to knjigo. Iz vsega srca.« To so prve besede v knjigi Tehnika državnega udara Curzia Malarparteja (1898–1957), enega najbolj kontroverznih italijanskih mislecev in avtorjev 20. stoletja. Označujejo ga kot samosvojega in poliedričnega, kar naj bi pomenilo, da je tako drobljiv, krhek kot konsistenten. Njegova življenjska pot, ki ji je zvesto sledilo literarno in družbeno kritično pisanje, je potekala v večnem dialogu in polemiki s političnimi režimi: od pripadnika fašističnega gibanja je prešel k ostremu antifašizmu in sredi 50 let prejšnjega stoletja k nekakšnemu filokomunizmu. Pot nastajanja in izida knjige je izjemno zanimiva in povedna: Mussolini je njen izid prepovedal, zato jo je Malaparte izdal v eksilu v Franciji, deset let pred italijansko izdajo – po tej, iz leta 1948 je narejen naš prevod. V tej izdaji je tudi Malapartejev uvod z naslovom Svobodi je treba vedno stopiti v bran, sama Tehnika državnega udara pa se najprej distancira od vsakršne primerjave z Machiavellijem, sledi kritična analiza oziroma politična zgodovina prvih desetletij 20. stoletja, ki bi jo lahko označili za zgodovino boja med branilci načela svobode in demokracije –, se pravi parlamentarne – države in med njenimi nasprotniki.

Knjiga je izšla s finančno podporo italijanskega Ministrstva za zunanje zadeve in mednarodno sodelovanje.