Jesen srednjega veka

Delo velja ob šest desetletij starejši Burckhardtovi knjigi o renesančni Italiji za klasično delo kulturne zgodovine v pravem pomenu besede. Nekateri Huizingo skupaj z analovsko šolo uvrščajo med začetnike zgodovine mentalitet in historične psihologije, drugi ga prištevajo med »očete nove zgodovine« in mu pripisujejo »napoved sodobne historiografije«. Časovni okvir Jeseni sta 14. in 15. stoletje, prostorskega in političnega pa tvorita francosko kraljestvo in sklop burgundskih dežel. Tematsko avtor obravnava predstavni svet, občutja, razumevanje in razlaganje sveta, načine mišljenja in verovanja, vrednote, norme in vedenje družbene elite. Huizingovi koncepti so nastali v času, ko so bila izhodišča doktrine historizma že načeta. Od novih premislekov o tem, kaj naj počne zgodovina, je prevzel odmik od politike kot teme, ohranil pa je izrazito hermenevtično metodo in pojmovanje zgodovine kot ideografske discipline. Tematsko in metodološko je historiografska paradigma po 2. svetovni vojni izšla iz družbene, ne iz kulturne zgodovine. Toda poznejši premiki od družbe kot izhodišča zgodovinskega raziskovanja h kulturi so Jesen srednjega veka spet naredili metodološko in vsebinsko relevantno. (Iz spremne besede.)