Arheologija vednosti

“Strinjamo se lahko, da je strukturalizem izoblikoval najbolj sistematičen poskus, da bi se koncept dogodka odstranilo ne samo iz etnologije, temveč tudi iz celega niza drugih znanosti in v skrajnem primeru tudi iz zgodovine. V tem smislu ne vidim, kdo bi mogel biti večji anti-strukturalist, kot sem sam.” Te avtorjeve besede, ki jih je izrekel v nekem intervjuju, so dobro vodilo pri prebiranju Arheologije vednosti, ki je bila ob izidu leta 1969 sklep velikega desetletja, v katerem je bilo v sklopu strukturalizma dejavnih poleg Foucaulta še nekaj drugih eminentnih avtorjev, npr. Lévi-Strauss, Barthes, Althusser, Lacan, Benveniste, Derrida, Deleuze. Arheologija vednosti je teoretski in metodološki sklep treh njegovih prejšnjih knjig, Zgodovine norosti, Rojstva klinike in Besed in reči, s katerim Foucault postavi na glavo perspektivo strukturalizma, ki je zašel v dramo strukture proti dogodku: ugotovi, da so izjave kot elementarne enote diskurzivnih formacij in vednosti nasploh dogodki. Izjava kot dogodek se ne nahaja niti v registru označevalca niti v registru označenca, ta velika saussurjanska dihotomija je zanjo pretesna. Arheologija vednosti je “pozitivna veda”, ki se hoče izogniti strukturalističnim entitetam in se držati čiste pozitivnosti površine.